Ceci c'est moi ici (in het Sloveens)

Verschenen in: ATLAS BRUSSEL
Auteur: Anja Golob

 

42, skoraj


Pogosto sanjam svojo sobo v

podstrehi na ulici Marie-Thérèse.

Na tla pada sipka svetloba

skozi štiri Velux okna,

ki v hudem dežju,

posebej avgusta, puščajo,

posebej tisto nad pisalno mizo.

Ah, Belgija, tako je v Belgiji,

rečejo ljudje, navadi se.

Na rob enega okna nalepim kartico,

na kateri je okno in nanj nalepljen

listek EN BELGIQUE

LE CIEL EST

TOUJOURS

PLEU. Ne navadim se.

V to sobo vodijo strme stopnice in

nima vrat in namesto stene je plot

in pravzaprav niti ni soba in tu

napišem skoraj celo drugo knjigo.

 

 

 

V


Že vso pot se pripravlja.

To je vogal blizu Kafke,

plastični stoli v izložbi

zdolgočaseno dremajo,

zavedajoč se lastne

cenene odvečnosti.

Že vso pot se pripravlja.

Ko steče,  steče kot iz

učbenika: prime me za roko,

objamem jo čez ramo,

z druge strani nama neki

moški par pomežike,

eden od njiju se

široko nasmehne.

Ah, tako je v Belgiji.

Navadi se.

Zlahka se navadim.

Prideva do konca ulice,

stopiva pred rdeč semafor

kot pred oltar in na špici

pločnika, tik kraj ceste,

se vpričo vseh

smrdljivih avtomobilov,

ki pospešujejo v svojo zeleno,

živalsko zaliževa. Rdeča, ki te

ljubim rdeče.

Ničesar ne čutim; vsa žalostna

neurja cvetnih listov plešejo

skozi scela zasebno pomlad

v moji glavi. Blizu Kafki.

 

 

 

I + I


Preklete potke, prekleti pesek,

jebeni tek v krogih, vsakič, ko

se ponovi kapelica, me je manj,

in kurc gleda še tebe, Hans, ki

imaš noge kot iz kamna in se ne

meniš za sopihanje sočloveka.

Kaj, kateri park? San-kaj?

Kje – pod zastavo?

Hans, človek-tekaški stroj,

človek-vikend aktivnosti,

človek-mišica.

Kratke hlačke,

piece of cake,

 ves svet lahkotno ziblje

na mezinčku.

No biggy, let's go.

Človek, konec me bo.  

Ah, kje neki, no need for drama,

greva dol, narediva par krogov

okoli jezerca, saj, saj, kaj naju

pa stane, potem pa nazaj gor,

gor, gor v hrib, kje neki, ne,

ne moreš se ustaviti, niti za hip,

kaj ti je, da dežuje, ne bodi smešna,

to je vendar Belgija, halo,

no biggy, navadi se.

Dobri človek iz Bruslja, v avtu

se  izlevi iz službene uniforme,

izstopi kot superman na

parkirišču, špičake dol,

teniske gor, smo vsi nared,

zaštartajte ure, let's go.

Let's go, let's go,

Let's spin the World

Before the World spins

us. And spits us out.

O-ni-va.

 

 

 

18:30


Je suis

Tu es

Il, elle, on est

Nous sommes

Vous êtes

Ils, elles sont

 

 

 

19:45


Je suis Anja. J'ai 35 ans. Je suis Slovène. J'habite à Bruxelles.

 

 

 

IX et voisins


V vsakem mestu je zate samo en tak prostor.  

Prostor, ki izstopi iz časa in lebdi v prostoru

sveta. Ta svet, ta mrak, ta visoki strop,

ta gobasti zrak, v katerega zabadamo besede

kot rože v ikebano, da dežujejo na nas,

ko se povsem znoči, mi pa še nismo šli,

in ne nameravamo. Tu ne odmeva gluho,

kar rečemo, se prevaja prav, v kar smo hoteli

reči, in vse dobi odgovor, četudi v molku,

včasih je molk najboljše, kar se ti lahko zgodi.

Še piva, prosim, dajte nam nove flaše, dajte, in

nekaj bi pojedli, če ni prepozno. Lahko? Bravo.

Navadili smo se, in vendar nam je nenavadno

vsakič, ko vstopimo, kot da potuje prostor sam

in da se vrača s svojih potovanj drugačen,

rahlo spremenjen, malo postaran,

comme nous. Navadili smo se, in vendar nam

je nenavadno, da se tu poje, pleše, kdaj

kadi, kdaj šlata pod mizo, poljublja in objema, 

da je tu svet in ni sveta in da je to, kar je,

gladko, gibko, voljno in – zares. Comme nous.

 

 

 

Ceci c'est moi ici.

Zvečer gledam proti kanalu,

bloke nizko preletavajo ptice

v ostrih krogih, v ostrih.

Zunaj vlada tak spokoj,

danes še dilajo z nasmehom.

Veter nosi smeh, sitno brenčanje

mulca na motorju, vonj po

večernem pastisu, jazzu,

po sprehodu dol do parka

in nazaj.  

Rue des Quatre-Vents je

četrt ure stran, a to tu, 

to se imenuje mir.

Tu se zibljem na okenski

polici, berem, pišem, tu

rečem domov, tu imam

ključ in rožo. Tu.

Mir, brate, mir – ker:

même pas peur, my dear,

navadi se, to je Belgija,

même fucking pas peur.

 

De vertaalde tekst lees je in de papieren versie van DW B 2017 1 ATLAS BRUSSEL.